Srbščina v govoru, konverzacijske ure

To je jezik, pri katerem je sogovornikov povsod, vaje pa nikjer, in to preseneti skoraj vsakogar, ki se priseli. Srbija je polna ljudi, ki govorijo srbsko, a takoj ko se v vašem stavku sliši naglas, sogovornik preide na angleščino. To ni nevljudnost, ampak nasprotno: ljudje vam želijo olajšati in so ponosni, da zmorejo. Družina dela enako. Partner, sorodniki in sodelavci vam odgovarjajo v angleščini, ker je hitreje in ker vidijo, da se mučite, in tako imate po dveh letih v državi stotine ur poslušanja in skoraj nobene ure govorjenja. Zato se to ne uredi samo od sebe, drugače kot se pričakuje. Število priložnosti raste, število stavkov, ki ste jih res izgovorili, pa ostaja isto. Tisti, ki so tu pet let, pogosto razumejo novice in polovico šal za mizo, pa se še vedno ne znajo naročiti pri zdravniku brez vaje, ker se to ni nikoli utrjevalo na glas. Plačana ura tu ni nakup popravkov, ampak nečesa preprostejšega: to je edini prostor v državi, kjer vas nihče ne bo rešil. Učitelj ne bo prešel na angleščino, ko zastanete, ne bo dokončal vašega stavka in se ne bo delal, da je razumel, ko ni. Počakal bo. To je petnajst neprijetnih sekund, ki vam jih noben prijatelj ne bo pustil. Za to ima ura v živo eno konkretno prednost, ki nima nič s tehniko. Situacije, ki vas strašijo, so telesne: okence na uradu, tržnica, čakalnica, mojster, ki stoji v vašem stanovanju. Ura za mizo v kavarni je že ena od njih, ker je za to mizo natakar, ki vas bo ogovoril, učitelj pa je tu, da vidi, kaj ste s tem naredili. Dogovorite vsaj vsak drugi termin nekje zunaj. Pošteno je povedati tudi, komu to ni potrebno. Če ste šele začeli in stavke še sestavljate iz nekaj besed, je ura pogovora prezgodnja in draga; najprej potrebujete snov. To je za tiste, ki razumejo in molčijo. Na brezplačni prvi uri takoj povejte, da nočete prehajanja na angleščino, tudi ko obtičite. Če učitelj po petih minutah vseeno preide, je to odgovor.