Konverzacija v srbščini na daljavo

Če se srbščine učite zunaj Srbije, sogovornike najbrž imate, in prav to zamegli sliko. So v hiši: partner, sorodniki, otroci, prijatelji, ki pridejo na kosilo. Težava ni v tem, da ni nikogar, ampak v tem, da vas ti ljudje že razumejo. Leta poslušajo prav vašo srbščino, z vašimi napakami in vašimi ovinki, in njihova glava to popravi, preden kdo opazi. Poveste pol stavka, oni preostanek dokončajo v mislih, pogovor teče in nihče ne začuti, da nekaj ni bilo prav. Posledica se pokaže šele, ko stopite iz tega kroga. Ljudje, ki doma govorijo tekoče, pridejo v Beograd ali Novi Sad in obtičijo v pekarni, ne zato, ker bi besede izginile, ampak zato, ker se prodajalka ni deset let navajala nanje. To ni nazadovanje. To je prvi pošten preizkus. Tu torej iščete nekoga, ki se na vas še ni navadil. Učitelj, ki vas sliši prvič, sliši tudi vse tisto, česar vaša družina ne sliši več, in v tem je vsa vrednost te ure. Sčasoma se navadi tudi on, zato se splača občasno vzeti eno samo uro pri nekom drugem, samo da vidite, kaj se je medtem udomačilo. Prek videa je to smiselno iz preprostega razloga: kdor ni navajen na vas, mora biti tujec, v vašem mestu pa srbsko govorijo najbrž vaši sorodniki in njihovi znanci. Učitelj, ki sedi v Srbiji, je zunaj tega kroga in nima razloga, da bi vam olajšal. Poleg tega govori tako, kot se tam govori danes, in ne tako, kot se je govorilo, ko je vaša družina odšla. Na brezplačni prvi uri ne govorite o sebi. To zgodbo ste povedali stokrat in teče gladko. Prosite za vprašanje o nečem, o čemer v srbščini še nikoli niste govorili, in poslušajte, koliko časa potrebujete, da začnete. Prav ta premor je tisto, za čigar izginotje plačujete.