Inštrukcije angleščine za študente

V srednji šoli vas je nekdo še učil jezika. Na univerzi se to konča, namesto tega pa nastopi predpostavka: seznam literature je v angleščini, polovica virov prav tako, seminar teče v njej, vaše delo pa ocenjujejo ljudje, katerih stroka je predmet in ne jezik. Vrzel, ki se ob tem odpre, redko zadeva besedišče. Najpogosteje gre za konvencijo. Laboratorijsko poročilo, pregled literature, analiza primera in esej iz zgodovine imajo vsak svoja pravila o zgradbi, o tem, kako previdno se izreče trditev, in o tem, kako se sklicujemo na tuja dela, ta pravila pa niso nikjer zapisana. Pričakuje se, da jih posrkate z branjem, kar poteka počasi in neenakomerno. Druge stvari vam nihče ne pove: mentor bo popravil vsebino, jezik pa pustil pri miru. Zapisal bo, da trditev v tretjem delu potrebuje boljšo oporo, in ne bo omenil časa, ki ga grešite v vsakem odstavku že od prvega letnika, ker to ni njegova naloga in tega preprosto ne vidi več. Tako napake preživijo leta in pridejo na dan takrat, ko delo prvič bere nekdo tuj. Če je to vaš primer, prinesite pravo delo: popravljeno seminarsko nalogo, osnutek poglavja, besedilo, skozi katero ne pridete dovolj hitro. Kdor pozna akademsko pisanje, vzorec opazi v dvajsetih minutah. Ura v živo temu ustreza, saj gre večinoma za pripisovanje opomb na natisnjen osnutek. Prva ura je brezplačna.