Učitelji francoščine za mlajše otroke

Eno stvar je vredno povedati naravnost, preden karkoli plačate. Otrok, ki pri teh letih pobira angleščino, v njej že plava: igre, posnetki, pesmi in drugi otroci mu jo prinašajo, ne da bi kdo karkoli načrtoval. S francoščino ni tako. Za večino osnovnošolcev je ura tako rekoč edina francoščina v tednu, zato ena ura na teden brez vsega drugega ugasne od srečanja do srečanja, namesto da bi se nalagala. Vprašajte vsakega učitelja, ki ga imate v mislih, kaj pričakuje v ostalih šestih dneh, in postanite nezaupljivi, če kdo odgovori, da ni treba ničesar. Dobiček teh let je resničen in ima rok trajanja. Majhen otrok francoščino najpogosteje sreča z ušesom, preden jo začne veliko brati, in to je edini trenutek v življenju, ko ga francoski zapis še ne more zavesti. Posnema nosne samoglasnike, u in r, dokler so to še zvoki za ponavljanje in ne črke za premlevanje, in kar takrat vzame vase, običajno ostane. Kdor začne pozneje, leta razpleta izgovarjavo, ki si jo je sestavil iz zapisane besede. Sedenje v isti sobi tukaj pomaga bolj kot pri starejšem učencu, iz zelo prizemljenega razloga. Da bi francoščino izgovoril pravilno, mora sedemletnik spakovati z obrazom, otroci pa to veliko raje ponovijo za človekom, ki sedi zraven in to počne, kot za obrazom na zaslonu. Učitelj ob tem vidi prava usta in ne njihovega stisnjenega videa.