Inštrukcije nemščine za srednjo šolo

Nemščina je jezik, pri katerem težavnost ne narašča postopoma, ampak pride takoj na začetku. Skloni, spol samostalnikov in besedni red se pojavijo v prvem letu in pojavijo se skupaj, zato dijak, ki se takrat muči, ni nujno slab v jeziku: je na najstrmejšem delu poti. Obratno velja prav tako pogosto: kdor mu je bil začetek lahek, ker so ga nosile besede, podobne angleškim, zadene ob zid pozneje, ko odvisni stavki začnejo potiskati glagol na konec in prepoznavanje besed ne zadošča več. Ocena iz prvega leta torej slabo napoveduje nadaljevanje, odločitev o inštrukcijah pa pade prav po njej. Če vzamete inštruktorja takoj po prvi slabi oceni, je precej verjetno, da ste plačali leto, iz katerega bi se otrok izkopal tudi sam, medtem ko bi bila pomoč resnično potrebna v tretjem letniku, ko denarja in potrpljenja ni več. Obstaja poštenejši preizkus, preprost in brezplačen. Vzemite katero koli besedilo iz učbenika in prosite otroka, naj na glas pove, zakaj glagol stoji prav tam, kjer stoji. Kdor zna odgovoriti, ima v glavi sistem in bo prišel tudi skozi težji del. Kdor reče, da pač tako zveni, se opira samo na posluh, in to je trenutek, ko se ura zares splača, ne glede na oceno. Ura v živo ima tu eno konkretno prednost. Besednega reda se ne razlaga toliko, kot se ga pokaže: poved se zapiše, nato pa se njeni deli z roko prestavljajo, dokler se ne vidi, kaj se spremeni. Za isto mizo gre to hitreje kot na kateri koli drug način. Prva ura je brezplačna. Porabite jo za ta preizkus in ne za načrt snovi.