Inštrukcije francoščine za srednjo šolo

V srednji šoli je francoščina skoraj vedno drugi tuji jezik, kar pomeni manj ur, kot jih učni načrt predvideva. Snov gre vsako leto naprej, število ur ne raste, in nekje v tretjem letniku se odpre vrzel, ki je nihče ne napove: dijak razume besedilo pred seboj, prepozna čase, ko jih vidi, ko pa mora napisati svojo stran, obstane po treh povedih. Ne gre za lenobo. Razumevanje se nabira samo od sebe, iz branja in poslušanja. Pisanje in govor zahtevata prav tisto, česar v urniku ni več: čas ob nekom, ki gleda, kako poved nastaja. Ura v živo torej ni namenjena temu, da se snov še enkrat razloži. Namenjena je temu, da vas nekdo ustavi med pisanjem, na mestu, kjer je konstrukcija krenila narobe, še preden poved končate. Popravljeno pozneje popravi odgovor. Prestreženo med nastajanjem spremeni navado. Pošteno je povedati tudi, kdaj tega ne potrebujete. Če je načrt francoščino presedeti do mature in se k njej nikoli več ne vrniti, se ocena drži ceneje in preprosteje, večinoma z rednim ponavljanjem pred vsako pisno nalogo. Če pa francoščina ostaja v načrtih po šoli, prav ta leta odločijo, ali bo ostala jezik, ki ga berete, ali postala jezik, v katerem pišete. Pri izbiri vprašajte, koliko ure dijak piše in govori ter koliko posluša. Odgovor vam pove, ali tam delajo na tistem, česar v šoli zmanjka, ali ponavljajo tisto, česar je že dovolj. Prva ura je brezplačna. Porabite jo tako, da otrok pred inštruktorjem napiše kratko besedilo, namesto da posluša načrt dela.