Matematika na fakulteti

Skoraj nihče na tej strani si matematike ni izbral. Prišla je pripeta k nečemu drugemu: k ekonomiji, k strojništvu, k biologiji, k psihologiji, k študiju medicine s privijačeno statistiko. To je pomembno, ker pomeni, da ljudje, ki se ob njej zatačkajo, običajno niso ljudje, ki se zatačkajo. Vpisali so se na zahteven program, v svoji stroki so dobri, in prav ta en izpit, ki ne gre, se jim zdi nesorazmeren in malo oseben. Splača se ugotoviti, kaj je v resnici počilo, preden plačate semester česarkoli. V večini primerov ni kriva nova snov. Pod njo leži šolska algebra: preoblikovati izraz, ne da bi o tem premišljevali, ulomki s črkami v sebi, pravila za potence in logaritme, izraziti eno količino iz formule v pravo smer. Predavatelj gre v tempu nekoga, ki mu je vse to samoumevno, zato je luknja na tem mestu videti kot nerazumevanje integralov, čeprav integrali nikoli niso bili težava. Če diagnoza pade tako, bo nekaj ur algebre dalo več kot semester istih predavanj v počasnem posnetku, in bo ceneje. Če gre res za novo snov, prinesite na prvo uro prave papirje: liste z nalogami, zapiske samega predavatelja, star izpit. Matematični predmeti se med fakultetami razlikujejo po oznakah in po tem, kateri postopek se pričakuje, bolj kot dajejo slutiti učbeniki, in pravilen rezultat, dobljen tako, kot učijo drugje, vseeno izgubi točke.